Pred vpijanjem vode lahko ščitimo betonske površine s sredstvi kot na primer barvami na različnih osnovah - silikonske, akrilne, epoksi ali poliuretanske, s fluoriranimi polimeri, siloksani, silani, silikati,... Eden od načinov za razdelitev teh različnih vrst zaščit je način, na katerega se ustvari zaščita oziroma korist.

Tako jih delimo v tri razrede:

1. Zaščitena površina  – na površini ustvarijo zaščitni, uniformen film, debeline nekaj sto mikrometrov, ki deluje kot fizična zapora pred prehodom vode v mineralni substrat. V to skupino spadajo premazi na osnovi akrilnih, epoksi, silikonskih in poliuretanskih premazov – poznani kot barve.
2. Blokirane pore – sredstva, ki penetrirajo v material in zaprejo pore. Najobičajnejši primeri v tej skupini so različni silikati.
3. Odprte pore – vključuje hidrofobne materiale, ki obdajo pore betona na površini in nekateri tudi v notranjosti substrata, odbijajo vlago in obenem dopuščajo »dihanje« materiala. Sem spadajo silani, siloksani in flourirani polimeri.

Ne glede na vrsto zaščitnega sredstva, morajo vsi proizvodi izpolniti osnovne zahteve kot na primer nepropustnost za tekočo vodo, visoko paropropustnost, kemijsko in fotokemijsko stabilnost. Mednarodne raziskave postavljajo na prvo mesto med dolgoročnimi zaščitami pred vpijanjem vode monomerne silane, sredstva, ki zaščitijo substrat, a mu ne spremenijo videza in tudi ne površinskih lastnosti – še vedno jih lahko barvamo. Silani imajo številno prednosti pred ostalimi zaščitnimi sredstvi. Iz tabele je razvidno, da je njihova osnovna prednost velikost delca 1nm. Med reakcijo hidratizacije betona, pride do mikro razpok v materialu, ki so velikosti 5-10 nm. Zaradi velikosti monomernih silanov, so ta sredstva edina, ki lahko penetrirajo tudi v najmanjše pore v mineralnih substratih, kjer se kemijsko vežejo na površino substrata.